Spomini

Ostalo je le nekaj Mauh'ncov med nami, ki so redno zahajali po vodo v Studenc. Drugi so odšli iz vasi in se je za njimi skorajda izgubila vsaka sled, tretji so nas zapustili za vedno. Spomini prvih segajo najdlje v medvojno obdobje in v povojne čase, ko so ob napeljavi občinskega vodovoda prenehali uporabljati vodo iz Studenca.

Vode Studenca so se okoriščali predvsem Punkerji, t.j. ljudje, ki so živeli na Punkišču izven vasi. Medtem ko so vaščani zahajali po vodo v Studenc le izjemoma ob največjih sušah, so vodo Studenca dnevno, poleti tudi večkrat dnevno, uporabljale družine pr Jušti, pr Pepci, pr Nutku, pr Tončki, Trampuževi ter Petelinovi. Vse te družine, z izjemo Petelinovih, ki so imeli tudi nekaj glav živine, so se preživljale predvsem z delom v kamnolomih in v ladjedelnici. K studencu so hodile predvsem ženske, ki so jih pogosto spremljali otroci. Včasih, če se jim je dalo, so šli po vodo tudi moški. Ženske so vodo odnašale v lesenih škafih, ki so jih nosile na glavi s pomočjo svitka, včasih pa so tudi v rokah nosile luminjaste ljmpe. Otroci so jim bosi sledili z vodo v vrčkih. Do Studenca so hodile po isti stezi, ki je začrtana na franciskejski mapi: začela se je za hišo od Nutka, potekala po pipanovi Mandriji, mimo ul'ce na klnkičev uranjik, ter dalje po meji med panetovim in rideljevim (ta zemljišča so izredno majhna in mejijo s Studencem, tako da je njihovo ime enako vodnemu viru) dosegla Studenc. Poti, ki jo je uredila mavhinjska občina se niso okoriščali, saj je bila bolj oddaljena, daljša in manj »domača«. Ob veliki potrebi pa se je zgodilo, da je po vodo po tej poti z vozom in kadmi ali sodi prišel kdo iz vasi, ki je voz pustil na rideljevem ter kadi ali sode polnil z vedrom.

Kot že povedano, Punkerji niso bili kmetje. vodo so potrebovali predvsem za kuho, pranje in umivanje. Uporaba vode je bila takrat veliko manjša od današnje, ljudje so se tudi veliko manj umivali kot danes. Da ne bi ženske prevečkrat odnašale vode domov, so predvsem poleti nosile k Studencu umazano perilo in ga prale ter sušile na sosednji rideljevi parceli. umazano vodo so iz zidu, ki podpira teraso pred studencem, zlile po navzdolu, tako da ni mogla ponovno steci v zbiralnik. Domov so se vračale s čistim perilom in škafom sveže vode. Predvsem pozimi so pogosto prale doma, saj je bilo umazanega perila »manj«. Pozimi se je obenem dogajalo, da je voda zaledenela in je bilo treba led lomiti z macolami ali kamenjem. Ko je zapadlo dovolj snega, so ga nabirali in talili, da jim ni bilo treba do Studenca.

Pozimi je bilo vode vedno dovolj, v poletnih, sušnih mesecih pa se je količina vode v Studencu bistveno zmanjšala. Kljub temu nihče ne pomni, da bi Studenc kdaj ostal brez vode; tudi če so izpraznili vso vodo, se je ta čez noč ponovno nabrala. Od tu prepričanje vaščanov, da Studenc napaja pravi vodni izvir. Nekateri med tistimi, ki so tja zahajali vsak dan, se zvirka dobro spominjajo: »na najgloblji strani zbiralnika, kjer doseže Studenc približno globino treh ali šterih metrov, je malo nad dnom žila v steni skozi katero je počasi pronicala voda«.

Zgodilo pa se je, da je bilo v sušnih mesecih vode v Studencu za vse premalo. Predvsem po prvi svetovni vojni so v teh primerih hodili po vodo tja do Rožičnika, kjer se je v manjši kaverni, vojaškemu v steno zasekanem zaklonišču, nabirala »frišna čista voda«. Pot do kaverne je bila dokaj dolga, za bose pa zaradi številnih brinov precej »trnjava«. Pogosto se je ob potrebi tudi dogajalo, da so vodo zaprosili pri tistih, ki so jo imeli v štirni. Prošjačenje ni bilo prijetno, saj so vodo v sušnem času zelo neradi dajali. Tudi zaradi tega so nekateri Punkrji začeli z izkopavanjem lastnih štiren, na primer leta 1949 so štirno dokončali pri Petelinovih.

Voda v studencu je bila vedno kristalno čista. Še najraje so vodo zajemali z roko, posebnost te vode pa je bila ta, da je bila predvsem »dobra«. Punkrji so še posebno skrbeli za njeno čistočo, vsaj enkrat letno, navadno poleti, so dno Studenca dobro očistili in odstranili zemljo, ki se je med letom nabrala na dnu. Z razliko od kalov na Glogu in na Močilu in predvsem od luže v Lokvi, kjer je petje žab preglašalo človekovo besedo, žab v studencu ni bilo. Da se ne bi v vodi razmnoževale žuželke, so vanjo spuščali rdeče ribice, ki jih je katera med mlekaricami prinesla iz Trsta. občasno je mimo Studenca priletel kak kačji pastir. Morda bo še res, da te žuželke naznanjajo prisotnost kač, saj se je večkrat zgodilo, da je do Studenca prilezla črnica ali belica. Kač naj bi bilo vsekakor več kot danes. Na stezi, ki je peljala do studenca, je baje ob ul'ci med pipanovim in klnkičevim živel stoletni modras, ki ga ni nihče uspel »trofnt«.