Intervjuji

Na tem mestu smo zbrali prepise nekaterih intervjujev, ki so bili opravljeni za raziskavo.

Ime in priimek: Zvonka Trampuž Fabec

Leto rojstva: 1947

Družinsko ime: Trampuževi

Česa se spominjate iz vaše mladosti o kalu?

Mi smo ga vedno imenovali Studenc. Bil je točka, pri kateri smo se zbirali in kamor smo vsi radi hodili. Opazovali smo u’rhe, to so žabji paglavci. Do Studenca je vodila steza. Spominjam se, kako smo tam otroci nabirali cvetje ter hodili po vodo z aluminijastimi vrčki, dokler niso v vas napeljali vodovoda. Tedaj se je Studenc zaradi zanemarjenosti zamašil in zamočviril. Nekatere ženice so hodile k Studencu prat ter so ob neki skali drgale perilo.

Kdaj so v vas napeljali vodovod?

Okoli leta ‘53, točneje ne bi vedela povedati.

Torej je bil takrat Studenc pomemben za vaško življenje?

Seveda, bil je zbirališče mladine; otroci so se igrali, nekateri pa so se tudi naučili plavati. Vaščani smo bili zelo ponosni na naš studenec ter še sedaj imam navado peljati svoje goste na njegov ogled.

Omenili ste, da so se ob Studencu otroci igrali. Ali se spomnite katerih iger?

Večinoma so bile to igre s palicami ali pa smo urili našo preciznost z lučanjem kamenja.

Kako to pa da se je Studenc zamašil? Ali je to povzročilo kako spremembo v vaškem življenju?

Ko smo še hodili k Studencu po vodo, je bil ta manj globok kot sedaj, v nobenem primeru pa ni zmanjkalo vode. Vsi smo zelo pazili na njegovo čistočo ter nismo vanj meteli ničesar. Kasneje pa se je Studenc zamašil ter voda ni več odtekala. Četudi nismo več hodili k Studencu iz praktičnih razlogov, nam je bilo še vedno všeč zahajati tja (npr. ko smo hodili h pokopališču). Dokler je bila voda še čista so se hodili ljudje kopat, danes pa se v Studencu občasno kopajo le psi.

Kako so se imenovale stezice, ki so vodile k Studencu?

Poti niso imele imen, imenovali smo jih po lastnikih posestev, na katerih so se nahajale, npr. Pipanova, Mandrijeva… Večina poti ni več uporabnih zaradi zgraditve hiš.

Sedaj živijo v kalu razne živali; ali so tam živele tudi v preteklosti?

Ne v kalu, to je Studenc! Kal je tam kjer se napaja živina, to je pa Studenc, saj je nekoč tam izvirala voda. Tam se živina ni napajala, tudi ker jim voda ni bila dostopna. Po drugi strani pa so tudi vaščani pazili na čistočo vode v Studencu. Vsekakor: v bližini Studenca so živele kače in kačji pastirji ter, ko ni voda več iztekala, so se v studenec naselili paglavci, nekateri ljudje pa so vanj prinesli ribe.

Ali poznate kakšno zgodbo ali legendo, ki se nanaša na Studenc?

Ne, mogoše starejši vaščani bi vam vedeli kakšno povedati.

Ali so vsi vaščani zahajali k Studencu ali le nekateri?

Tisti, ki niso imeli doma štj’rne (vodnjaka) so hodili tja po vodo. To so bili kamnolomci, revnejši ljudje, ne pa kmetje, kateri so si prej ali slej naredili štj’rno. V času suše pa, ko so se štj’rne posusile, so hodili tja vsi.

Ali je Studenc naraven ali ne? Ter ali je privatni ali jusarski?

Kolikor se jaz spominjam, je že v moji mladosti imel kamnite stopnice ter skrlata tla. Bilo je vse lepo urejeno, ne bi pa vedela kdo je to napravil. Glede lastnine pa ne bi vedela; vem le, da je Pipanova stezica privatna.

Ali je še kakšem kal v Mavhinjah?

Imeli smo Gl’uoh, kjer se je v glavnem napajala živina, pozimi pa so se vaščani hodili drsat.

Ali dandanes še kdaj zahajate k Studencu?

Tam mi je všeč, zato dvakrat na leto grem tja sigurno. Sedaj je nekoliko zapuščen, pred tremi leti ga je nekoliko očistilo društvo Grmada, toda sedaj je na žalost spet zaraščen.

Kaj mislite o tem, da se nekdo ponovno zanima za vaš Studenc?

Zdi se mi koristno, da se vi zanj zanimate, da o njem iščete podatke ter ga čistite, saj je pomemben za našo vas. Upam, da se ga boste spominjali ter zanj skrbeli tudi v prihodnosti, saj je večina kalov šla v pozabo. Lepo bi bilo, da bi tudi druge očistili, saj so del naše kulture.

Ime in priimek: Ivan Terčon (Vanko)

Leto rojstva: 1927

Družinsko ime: R’deljevi

Mi delamo raziskavo o Studencu. Radi bi izvedeli kdo je hodil k Studencu, kaj so tam delali, če je naraven, če je kdaj primanjkalo vode…

Tisto je izvj’rk! Še od starih ljudi sem slišal, da tudi v največji suši tam ni nikoli primanjkovalo vode, torej je izvirk. Verjetno je žila kake ponikalnice. Drugi kali, ki so bili cementirani, niso vedno zadrževali vode in so bili zaradi tega večkrat suhi. Ta pa je bil iz ilovice ter ni bil nikoli suh.

Ali so luknjo kdaj širili ali je bila vedno naravna?

Ne, nič niso širili, saj je obzidano.

Čigav je studenec?

Je občinski, od vasi!

Ali ste vi kot R’deljevi večkrat hodili k Studencu?

Ne, mi nismo nikoli hodili tja po vodo, saj smo imeli doma dve štj’rni. Kolikor vem, nam ni nikoli zmanjkala voda.

Ste se kdaj kot otrok hodili igrat k Studencu?

Ne, jaz nisem tja zahajal. Fantje, ki smo imeli doma večje kmetije, smo gnali živino na pašo. Kakšen krat sem šel tja, toda ne vsak dan. Tisti, ki so živeli na Punkišču, pa so tja redno hodili po vodo, kot tudi ostali, ki niso imeli doma štj’rne. Od Punkišča do Studenca je vodila tudi steza, katere pa ni več zaradi gradnje neke hiše.

Današnja pot obstaja od vedno ali jo je kdo napravil kasneje?

Saj je ta prava občinska pot, toda ker so vsi uporabljali krajšen’co, se ni zelo uveljavila.

Ali je živina hodila kdaj k Studencu?

Ne, živina ni pila tiste vode, ker so skrbeli, da bi ostala čista. Sedaj se je skalila. Živina pa se je napajala v kalu, ki je bil zasut po drugi svetovni vojni. Tisti kal se je nahajal na Močilih. Bil je še en kal, ki se je imenoval Lokva, saj je tam rastel lokvanj. Vodo pa so uporabljali za zalivanje vrtov. Tretji kal je bil Dol in ko so bile še ostre zime, smo se tja hodili drsat. Celo Cerovci in Sesljančani so prihajali v Mavhinje na zabavo. Da bi se lahko pozimi živina napajala, so vaščani led lomili in čez noč je voda ponovno zledenela.

Kdaj so vaščani prenehali hoditi k Studencu?

Ob času vojske. Zadnji, ki so ga šli čistit so bili Petelinovi in Sandro. Ko so v vas napeljali vodovod je navada izumrla.

So bile v Studencu tudi kake živali?

Ja! Bile so ribe, ki jih je tja prinesel že prej omenjeni Sandro, že pred vojsko. Tam so bile tudi žabe, aglovci, krastače, kače. Mi fantje smo šli tja notri tudi fukat (kopat).

Ali so se ljudje pri Studencu srečevali?

Ja, tisti ki so hodili tja po vodo. Kresovanj ter drugih praznikov tam ni bilo, temveč so bile prireditve na vasi.

Se spominjate kake zgodbe ali pravljice v zvezi s Studencem?

Ne, ker smo bili v času vojne in smo si pripovedovali v glavnem o tem. Spomnim pa se nesreče, v kateri se je fant skoraj utopil. V sredini Studenca je bil led tanjsi ter voda je bila globoka skoraj šest metrov.

Kdaj so pa šli v pozabo tudi drugi kali?

Po vojni, ker so napeljali vodovod in je bilo v vasi vedno manj živine, zato smo kale zasuli.

Ali se vam zdi prav, da se raziskuje o kalih in vasi?

Seveda, saj drugace bi šlo v pozabo. Še sam o njih ne vem veliko.

Ime in priimek: Stano Gruden

Leto rojstva: 1924

Družinsko ime: Grudnovi

Ali bi morda vedeli kaj povedati o Studencu?

Voda ni nikoli zmanjkala, ker je to studenec. Niti ob času suše ni bil izsušen; sicer se je voda zadržala le v najglobljem delu. Prvo štj’rno so doma imeli R’doulj’vi in bila je zgrajena leta 1937. Tudi Petelinovi so imeli štj’rno, ki je bila zgrajena pred vojno. Vaščani, ki štj’rne niso imeli so pa hodili po vodo k Studencu. Tudi tisti, ki so imeli štj’rno so v času suše hodili po vodo v Studenc.

Ko ste bili mladi ste hodili tja? Kaj ste tam delali?

Ja, kot mladenič sem tja zahajal. Včasih sem tja šel po vodo z volom, to pa le takrat, ko je v štj’rni zmanjkalo vode. Šli smo na R’dj’ljvo, kjer smo nosili vodo čez zidek. Kar se pa tiče vaščanov, ki so živeli na Punkišču, so tja redno hodili po vodo.

Katere živali ste tam videli?

Tam sem večkrat videl žabe, zaradi katerih je voda imela poseben okus. Vaščani so se na to privadili, ker je za mnoge bil ta edini vir vode. Spomnim se, da so žabe bile majhne in zelene in ob spreminjanju vremena je bilo njihovo reganje zelo glasno. Ko je zunaj bilo vlažno, so te prišle iz Studenca. Po vojni so tja prinesli tudi ribe.Velikih žab tam ni bilo, te so bile na Glogu in včasih so jih nekateri tudi lovili (izkoristili so le zadnje krake).

S kom ste hodil tja?

Tja smo hodili Oskar s Punkišča, Ado Petelinov, Bernard, ta stari Nutk…

Ali se je tam napajala živina?

Ne, za živino smo imeli vodo no Glogu. Bil je napravljen kukr če b’t, obložen je bil z ilovico. Naredili so ga stari, še preden sem se rodil. Mestoma je bil pod tlakovan s kamenjem. Ilovico so »tlakovali« s kamenjem, z njo so napolnili vse špranje v tleh. Tukaj ni nikoli zmanjkalo vode, medtem ko je bil kal na Močilu zacementiran. Tu je bila voda le ob deževnih dneh, včasih pa je bil ta kal tudi suh. Zaradi tega smo vsi večinoma hodili na Glog.

Čigav je Studenc?

Ne vem. Verjetno je v skupni lasti - jusarski.

Je Studenc naraven?

Je naraven. Po vojni pa so okoli njega precej zazidali in to med šiščenjem. Tlak in stopnjice pa so bile nareje še predno sem se rodil.

Ali so tam tudi prali?

Ne, navadno ne. Tja so žene hodile po vodo s pomočjo lj’mp in svitka na glavi, prali pa so doma z lugom (kuhan pepel).

So tja hodili tudi po vodo za živino?

Ne, saj na Punkišču, pred vojno, ni bilo živine, imeli so le kako kozo.

Ste se hodili tja tudi igrat?

Ne, včasih se je kdo predrznil in je skočil v vodo. Enkrat, ko je v vodo skakala skupina fantou, med katerimi je bil Ado Petelinov, je nekdo poklical Lojzeta Kovačevega, ki je bil edini »fante comunale« v vasi…

Kdaj so vaščani prenehali hoditi tja?

Proti koncu 30-ih let so si nekateri, ki so hodili v Studenc po vodo, zgradili štj’rne, zato so bolj poredkoma hodili na Studenc. Potem se je izkoriščanje Studenca prenehalo, ko so v vas napeljali vodovod.

Ali dandanes še kdaj greste k Studencu?

Ja, včasih grem tja, ko grem na žegen (pokopališče).

Ime in priimek: Pepi Petelin

Leto rojstva: /

Družinsko ime: /

Ali ste kot otrok hodili k Studencu in se tam igrali?

Ne, tam se nisem igral, vendar sem tja hodil po vodo z aluminijastimi posodami in tudi materi sem pomagal tja nositi perilo.

Ste toraj tam prali perilo?

Ja, večinoma ja, ker ga je bilo precej in nismo morali nositi domov toliko vode na enkrat.

Zakaj ste uporabljali vodo iz Studenca?

Za kuhanje, vodo smo tudi pili, ker doma nismo imeli štj’rne.

So tam bile tudi kakšne živali?

Ja, kače belice, kačji pastirji, pijavke.

Ko ste tja hodili po vodo so tam že bile živali?

Ja, bilo jih je malo. Bili so tudi močeradi. Nekoč je moja mati šla po vodo v Studenc ob 4ih, ker nam je zmanjkala. S tisto vodo je potem skuhala mineštro in v krožniku sem si znašel močerada, majhno črno dvoživko (ha-ha-ha)… Tam so bile tudi žabe. Spomnim se, da je pozimi voda bila izredno mrzla, večkrat je Studenc zledenel. Obratno pa je bila poleti voda zelo topla. Med pomladjo so tam bili tudi u’rhi - paglavci.

Ali je bil studenec naraven ali umeten?

Tam se je vedno zbirala voda, zato so verjetno luknjo razširili. Mislim da so to storili občinski delavci, ki so naredili tudi cesto, ki je vodila do tja. Sedaj pa se je pot zarasla.

Ali je bil studenec jusarski ali občinski?

Bil je komunski.

Ali je kdaj zmanjkalo vode?

Poleti, v največji suši je ni bilo veliko, a se mi ne zdi, da jo je kdaj zmanjkalo.

Je nevarno, da Studenc zalije Cerovlje (ironično)?

To pravi Toni.

Kdaj ste hodili po vodo?

Hodili smo po vodo pozimi in poleti. Rabili smo jo za kuhanje, pranje in pitje. Pozimi, če je zaledenelo, smo kar razbili led s kamenjem in uporabljali staljeni sneg. Poleti smo prihajali z vozom in, če je bila suša, smo hodili do Rožičnika, kjer se je voda : še posebno se spominjam, ko sem hodila tja z očetom po potki , ki je bila zarasla z brinjem, ki me je zbadal v noge. Ko je bila suša je bilo v kalu manj vode in se je utegnilo opaziti žilo iz katere priteka voda in zvirk.

Kdo je najpogosteje zahajal h kalu?

Naša družina se je najbolj posluževala vode. Poleg nas še Trampuževi, Jušta, Pepca, Antonič: nasplošno vsi Punkarjevi. Tja smo hodili po stezi, ki je vodila čez Pipanovo in Klankičevo; v glavnem so hodile po vodo ženske, ampak tudi moški, če so le mogli, s škafi na glavi in z vedri v rokah dvakrat ali večkrat na dan. Za našo družino je bil Studenc zelo koristen, kajti nismo imeli kmetije, ker smo se preživljali z delom v kamnolomu.

Kam pa so gnali živino k napajanju?

Krave so peljali k Močilu, ki je bilo tudi zelo globoko, ampak plitvo. Sicer so imeli krave le Petelinovi.

Kako pa se je odvijalo življenje ob Studencu?

Nedvomno je bilo to zbiralisče, kjer so ženske tudi prale, vendar smo se zbirali le poleti, a ne zelo pogosto. Kopanje je bilo strogo prepovedano, kajti voda je bila kristalno čista. Sele po napeljavi vodovoda se spominjam, da so v njem plavali.

Kaj pa živali?

Pred gradnjo vodovoda ni bilo žab ali rib, spominjam se le kač (črnic in belic).

Kako pa je bil zgrajen in kdo je čistil kal?

Vsako leto, dokler je bil v uporabi, so ga očistili. Studenc je naravno tlakovan s kamenjem, vendar so stene ročno zvrtali, še preden sem se rodila.

Kdaj ste bila zadnjič tam?

Zadnjič sem bila le 25 let od tega, vendar bi ga še rada obiskala.

Ime in priimek: Nora Trampuž

Leto rojstva: 1938

Družinsko ime: Trampuževi

Kako je bilo življenje pri Studencu? Ste kaj zahajali tja?

Ne spominjam se preveč dobro. Po vodo sem sicer hodila, vendar večinoma v poletnih mesecih, kajti v štj’rni ni bilo veliko vode.

Vi niste imeli doma »štj’rne«?

Ne, ampak smo hodili k sosedovim Petelinovim, kjer pa je bilo pri hiši veliko oseb in so zato varčevali z vodo, ali k Rudnovim, ki pa so živeli bolj daleč. Sicer smo zbirali deževnico v škafih. Ko nam je primanjkovalo le-te smo zahajali k Studencu, vendar smo jo uporabili le za pranje, zalivanje in pomivanje hiše.

Niste je pili ali rabili za kuho?

Ne nikakor, vsaj pri nas doma ne.

O katerem obdobju pa nam pripovedujete?

Po drugi svetovni vojni: od leta ‘48 dokler niso napeljali vodovoda do Mavhinj leta ‘49, kajti moja družina se je preselila sem šele po požigu vasi leta ‘46.

Kako pa ste po vodo hodili?

Večinoma v družbi, v šterih ali šestih. Stari smo bili približno 14 let, večinoma pa smo hodile dekleta. S sabo smo vzeli štnjake, vendar smo doma vodo kar hitro porabili. Enkrat smo tam celo prali: spominjam se, da smo zlivali vodo z milnico na kup kamenja, ki je tam blizu. Vedra v glavnem nismo nosili na glavi, temveč v naročju. Do Studenca smo hodili peš po potki čez Pip’nov vrajnik: poleti je bilo zelo prijetno, kajti cvetele so čudovite rože, ki smo jih med potjo vedno občudovali. Pri Stuencu je bila voda prisotna čez celo leto.

Ste kdaj opazili kako žival ali rastlino v vodi?

Ne, nobene rastline, spominjam se le velikih komarjev, vodnih drsalcev in kačjih pastirjev, katerih smo se posebej bali. Pripovedovali so namreč, da ti naznanjajo prisotnost modrasov. Še sedaj se dobro spomnim, ko sem pri kalu v Poduencah videla obenem kačjega pastirja in modrasa.

Ali se je tukaj napajala živina?

Ne, živali smo gnali na Močilo.

Ste se pri Studencu tudi kaj zaustavljali?

Ja, včasih smo kaj pokramljali, vendar ne preveč, ker drugače bi nas doma čakala šiba!

Po vašem mnenju je Studenc naraven ali so ga razširili?

Najverjetneje je bil naraven, ampak so ga zagradili s kamenjem. Izvir pa je moral biti, kajti voda je bila vedno prisotna in čista. Izvira nisem sicer nikoli videla (kot otorci nas je bilo strah iti na »divjo« sran Studenca).

Kdo pa je pravzaprav zahajal tja?

V glavnem mi otroci, ki smo hodili po vodo in sicer popoldne, ko smo imeli nekaj prostega časa. Z nami so hodile Ema, Pepa in Lucija. Pri njih so delali v kamnolomu ali v Tržič v ladjedelnico.

So vaščani pripovedovali katero legendo ali pripovedko v zvezi s Studencem?

Ne, govorice se niso mudile okoli Studenca: ni bilo nobenih vil, palčkov ali kaj podobnega.

So hodili po vodo tudi iz drugih vasi?

Mislim, da so sem prihajali tudi Cerovci, vendar jih nisem videvala.

Se je kdaj kdo kopal?

Ne, mislim da ne: mi smo hodili v Sesljan.

Kolikokrat ga obiščete dandanes?

Ne obiščem ga že 35 let vendar bi ga rada spet videla. Potem ko so zgradili vodovod smo hodili tja le da smo nabirali drva.

Ali se vam zdi primerno da raziskujemo ta del naše preteklosti?

Ja, mislim da je to zanimivo, zlasti za mojo generacijo.

Ime in priimek: Vige Trampuž

Leto rojstva: 1937

Družinsko ime: Trampuževi

Zakaj Ste hodili k Studencu?

Bila sem zelo majhna, zahajala sem z babico, preden bi požgali Mavhinje leta ‘46. Jaz sem imela majhen vrček, babica pa lesen škaf na glavi. Ko smo stanovali pri Breznih je babica hodila po vodo h Pipanovim. Ampak nisem hodila zelo pogosto. Bolj pogosto sta hodili Lučija in Ema, ki sta stanovali tam blizu.

Po katerih poteh ste hodili do Studenca?

Običajno smo šli čez Pipanovo posestvo.

Kaj se spominjate o Studencu pred požigom vasi?

Se ne spominjam veliko, kajti imela sem le pet let. Zelo mi je ostalo vtisnjeno v spominu, ko so prišli Nemci, ki so nam zagrozili s požigom in pomorili vse kokoši.

V čem in kako vam je kal služil pri preskrbovanju z vodo?

Rabili smo jo za pranje, umivanje in kuhanje.

Katero vodo ste poleg Studenca uporabljali v vsakdanjem življenju?

Hodili smo k Petelinovim in Plankičevih, ki so imeli vodnjak.

Katerih živali se spominjate?

Spominjam se rib, ki so jih po vsej verjetnosti prinesli ljudje, in paglavcev.

Je kdaj zmanjkalo vode?

Jaz se ne spominjam. Kot otroci smo vedno iskali izvir, vendar ga nismo nikoli našli.

Ali poznate kako legendo v zvezi s Studencem?

Ne, se ne spominjam nobene.

Ali ste Studenec čistili?

Ja, samo ne vem kdo ga je čistil.

Kdaj ste šla zadnjič k Studencu?

Potem ko so zgradili vodovod (leta ‘49) nisem več šla tja po vodo, šli smo le nekaj krat na sprehod.

Ime in priimek: Lucija Legiša

Leto rojstva: 1937

Družinsko ime: p’r Nutki

V čem in kako vam je Studenc služil pri poskrbovanju z vodo?

Hodili smo po vodo pozimi in poleti. Rabili smo jo za kuhanje, pranje in pitje. Pozimi, če je zaledenelo, smo kar razbili led s kamenjem in uporabljali staljeni sneg. Poleti smo prihajali z vozom in, če je bila suša, smo hodili do Rožičnika. Še posebno se spominjam, ko sem hodila tja z očetom po potki, ki je bila zarasla z brinjem, ki me je zbadal v noge. Ko je bila suša je bilo v kalu manj vode in se je utegnilo opaziti žilo iz katere priteka voda in zvirk.

Kdo je najpogosteje zahajal h kalu?

Naša družina se je najbolj posluževala vode. Poleg nas so tja hodili večinoma od Nutka, Tončka (tašča od Valerje - pr Tončki), od Pepce, od Nutka, Trampuževi, Jušta: nasplošno vsi Punkarjevi. Tja smo hodili po stezi, ki je vodila čez Pipanovo in Klankičevo; v glavnem so hodile po vodo ženske, ampak tudi moški, če so le mogli, s škafi na glavi in z vedri v rokah, dvakrat ali večkrat na dan. Za našo družino je bil Studenc zelo koristen, kajti nismo imeli kmetije, ker smo se preživljali z delom v kamnolomu.

Kam pa so gnali živino k napajanju?

Krave so peljali k Močilu, ki je bilo tudi zelo globoko, ampak plitvo. Sicer so imeli krave le Petelinovi.

Kako pa se je odvijalo življenje ob Studencu?

Nedvomno je bilo to zbiralisče, kjer so ženske tudi prale, vendar smo se zbirali le poleti, a ne zelo pogosto. Kopanje je bilo strogo prepovedano, kajti voda je bila kristalno čista. Šele po napeljavi vodovoda, se spominjam, da so v njem plavali.

Kaj pa živali?

Pred gradnjo vodovoda ni bilo žab ali rib, spominjam se le kač (črnic in belic).

Kako pa je bil zgrajen in kdo je čistil kal?

Vsako leto, dokler je bil v uporabi, so ga očistili. Studenc je naravno tlakovan s kamenjem, vendar so stene ročno zvrtali, peden bi se jaz rodila.

Kdaj ste bila zadnjič tam?

Zadnjič sem bila le 25 let od tega, vendar bi ga še rada obiskala.