Kali in štirne

Kras predstavlja tipično pokrajino na kateri so se že od davnega srečevali s težavami pri oskrbi s pitno vodo. Kraško planoto skoraj v celoti tvorijo pretrte karbonatne kamnine (apnenci), ki so vodoprepustne, zaradi česar na Krasu skorajda ni površinskih vodnih tokov. Na suhem apnenčastem svetu je torej voda predstavljala eno med najdragocenejšimi dobrinami, nujnimi za preživetje človeka in živali. Zato ni čudno, da je človek prav njeni prisotnosti posvečal veliko pozornost. skrbno je čistil in obzidoval vsak še tako skromen »izvir«, ga preoblikoval v zbiralnik ali v kal za napajanje živine. Predvsem od polovice 19. stoletja so skrbno zbirali tudi kapnico in jo vodili v domače ali občinske zbiralnike, v štirne (vodnjake). za te objekte so vestno skrbeli. Predvsem kale, ki so bili posebno izpostavljeni okvaram, so večkrat letno čistili in obnavljali, da ne bi presahnili ali zarasli.

Kali, ki so služili izključno za napajanje živine, so bili naravno ali umetno narejene vdolbine z nepropustnim dnom. v nje se je stekala povečini deževnica. umetne kale so izkopavali ob grapah in naravnih vodnih poteh, oziroma tam, kjer si je voda ob deževnih dneh in nalivih sama utirala strugo. Kale so kopali pozimi, ko ni bilo na polju pomembnejših opravil. Ob vodni žili so na izbranem terenu najprej očistili kamenje in vejevje, nato izdolbli kotanjo, poravnali bazen in kot zadnje prevlekli dno z debelo plastjo ilovice (z ilo), tako da voda ni odtekala v podzemlje. Ko so zvozili in naravnali ilovico, so dno kala temeljito stlačili in utrdili. Tudi med napajanjem so živino gnali globoko v kal, da je cepetala po ilovici, in je dno postajalo vse bolj nepropustno. Seveda so kali zahtevali tudi primerno vzdrževanje, drugače so kaj kmalu propadli, saj v njih ni bilo naravnega pretoka vode. V nekaterih primerih so tla dodatno tlakovali s kamenimi ploščami in tako olajšali dostop do vode. v Mavhinjah je na primer bil taki kal na Glogu. Morda je nekoč bil taki tudi kal na Močilu, ki pa je bil na začetku 20. stoletja obzidan in prekrit z betonom.

Vode iz kalov ljudje niso pili, Pitno vodo so kraševci zbirali v podzemnih štirnah, kamor je po kamenih ali lesenih žlebovih odtekala deževnica iz streh. Da bi voda ostajala čista, so včasih vanjo vrgli ščep soli in s tem preprečevali razmnoževanje živali (glist) v njej. ob velikih sušah so tudi z vozovi hodili po vodo v Štivan do izvira Timave in jo prevažali domov v lesenih sodih.

Tako je bilo skoraj v vsaki vasi na Krasu, tudi v Mavhinjah. Mauh'nci pa so imeli še to srečo, da so razpolagali s še enim virom pitne vode, imeli so studenc.

Studenc ni bil kal, kjer bi se napajala živina, temveč je bila umetno razširjena naravna kotanja v skali, v katero je poleg deževnice stekala tudi voda, ki je skoraj nevidno curljala iz razpoke v steni. Studenc je bil zvirk pitne vode.