• v Furlaniji Julijski Krajini
  
• za Burjo 2000
  
• zakaj to ime
• Kras

RAZVOJ JAMARSTVA V DEŽELI FURLANIJI JULIJSKI KRAJINI

Jamarstvo se je rodilo v naši deželi, in sicer v Trstu, kot posledica raznih dogodkov zaradi porasti prebivalstva na tem področju v 18. stoletju.

Ko je cesarica Marija Terezija proglasila mesto Trst za prosto luko, se je začelo za doslej skromno gospodarstvo zelo cvetoče obdobje, ki je kmalu doseglo višek. Razvoj pomorske trgovine in istočasni urbanistični razvoj sta povzročila težave mestnim oblastem. Med najvažnejšimi in najpomembnejšimi problemi je bila dobava pitne vode. Da bi zadostovali mestnim potrebam, so začeli obnavljati star vodovod in kopati vodnjake.

Tržaško občino obdaja na eni strani morje na drugi Kraška planota. Morfološka sestava Krasa ne dopušča vodnih tokov na površju. Izjema so nekateri hudourniki, ki kmalu poniknejo ali imajo malo vode, kot je npr. Glinščica. Imamo nekatere reke kot so Pivka ali Reka, toda tudi te kmalu poniknejo.

V 19. stoletju so domnevali, da se pod kraškimi tlemi nahajajo številni vodni zbiralniki ali vsaj da teče velika reka, Timava. Te domneve so leta 1828 privedle do tega, da se je začelo iskanje vode v kraškem podzemlju.

Jamarstvo pa ima svoje korenine že v davni preteklosti, to je še preden se je v 18. stoletju pojavil problem dobave vode. Očarljivi jamski svet je vedno privlačeval številne obiskovalce. Kircher in Valvazor (17. stol.) sta menila, da v tem svetu živijo pošasti in jih take tudi grafično prikazovala. Proteus naj bi bil majhen zmaj iz skrivnostnega sveta. Šele leta 1768 je bil od Laurentija uvrščen med jamsko favno.

Turistično so začeli obiskovati jame, vsaj tiste bolj dostopne, že v začetku 18. stoletja. Jama Vilenica je bila turistično opremljena že leta 1707. Številni podpisi na stenah pričajo, da so bile Postojnske jame, vsaj v svojem prvem delu, obiskovane že v 13. in 14. stoletju. V Furlaniji so obiskovali jamo S. Giovanni d'Antro, ki se nahaja v Čedadu. Prvič jo je obiskal Jacopo Valvassone iz Maniaga leta 1565, omenjena pa je bila že v dokumentih 9. stoletja.

V 19. stoletju je zanimanje za te naravne pojave vabilo v jamo S. Giovanni d'Antro veliko obiskovalcev, med katerimi je bil tudi čedajski kanonik Gian Giacomo de Portis, ki se je podal v jamo z dvema prelatoma in kasneje opisal to doživetje v nekem poročilu.

Jama v Padričah (Grotta di Padriciano) je bila turistično opremljena že prva leta 19. stoletja. Tržaški gostilničar Joseph Eggenhöffner si je zamislil, da proti palčilu pospremi svoje goste na ogled čudovitega podzemskega sveta. Po vsej verjetnosti je bil to dober posel, saj si je na velikem vozu sestavil umetno jamo. Z vozom je nato potoval po vsem cesarstvu in ponujal ljudem obisk v ta fantastični svet.

Leta 1828 je Matteo Bitz začel na svoj račun preiskovati neko jamo v bližini Orleka (Tržaški Kras) in zabeleževal vse tiste pojave značilne za prisotnost podzemskih vodnih tokov, kot so izhod pare, šumenje ipd. Temu raziskovanju je posvetil telo in dušo, pa tudi lastno premoženje. Bil je tako navdušen do svojega dela, da se je celo preselil na kraj raziskovanja. Svojo dejavnost pa je moral kmalu opustiti bodisi zaradi nesoglasij z lastnikom zemljišča, kot zaradi pomanjkanja finančne podpore s strani tržaške občine. Boljše rezultate je na tem področju dosegel Anton Fredrik Lindner, ki je med letoma 1839 in 1840 prehodil cel Kras od Škocjana do izliva Timave. Opravil je važne topografske meritve, izrisal preseke, raziskal je doline in jame da bi odkril prisotnost vode ali z njo sorodne pojave, za morebitno bodočo uporabo. Pri tem delu se je posluževal delavcev, t.i. Grottenarbeiten. Prav po zaslugi enega izmed njih, Luca Kralja, katerega je vodil Antonio Arich, so l. 1841 odkrili reko ki teče v jami Labodnici (Grotta di Trebiciano), to je reka Reka-Timava. Žal Lindner ni bi deležen nobenega priznanja za odkritje podzemskega toka te reke. Kmalu za tem je tudi umrl.

Jama Labodnica je bila podrobno raziskana in izrisana tako precizno, da še v današnjem času bi bilo težko doseči takšno natančnost. Za morfologijo jame so se zanimali največji evropski učenjaki, kajti zanimala jih je ekonomska korist, to je izkoriščanje vode. S tem v zvezi je bilo narejenih veliko projektov, vsi pa so propadli zaradi prevelikih stroškov.

Druga polovica 19. stoletja je zaznamovala začetek modernega jamarstva. Tržaška občina, ki je bila med glavnimi pobudniki jamarskih raziskovanj, si je na lastne stroške priskrbela dobavo vode za mesto. V ljudeh pa je vedno ostalo navdušenje za podzemski kraški svet, tako da so se v deželi raziskovanja vsekakor nadaljevala. Rodile so se tako prve jamarske organizacije. Prva, in sicer leta 1883, je bila Comitato delle Grotte della Societa' degli Alpinisti Triestini (S.A.T.), sledil ji je Primorski odsek Avstrijskonemškega Planinskega društva (D.Ö.A.V.), l. 1884 pa Club Touristi Triestini (C.T.T.) iz katerega se je 10 let kasneje razvil jamarski odsek (Gruppo Grotte). Zadnji dve organizaciji sta bili bolj avstrijsko usmerjeni, medtem ko je bila S.A.T., ki je kasneje dobila ime Societa' Alpina delle Giulie (S.A.G.), nacionalistično usmerjena. Prav zaradi njene usmerjenosti so ji avstrijske oblasti skušale na vsak način omejevati delovanje. Nasprotno so ostalima dvema organizacijama dovolile celo kupiti nekatere jame, ki so jih nato turistično opremili. Primorski odsek D.Ö.A.V. je tako postal lastnik Škocjanskih jam in v naslednjih desetih letih opremil jamo z na roko v skalo vklesanimi stezami. C.T.T. pa je postala lastnik Briškovske jame, ki je bila odprta občinstvu l. 1908. V tem obdobju (1904) nastane tudi Slovensko planinsko društvo Trst.

Ob koncu stoletja se rodi tudi prvo jamarsko društvo v Furlaniji. V Vidmu so leta 1897 najvažnejši preučevalci naravoslovnih ved ustanovili Circolo Speleologico Idrologico Friulano (C.S.I.F.). Pod pokroviteljstvom Societa' Alpina Friulana je krožku uspelo objaviti jamarska poročila v reviji In Alto. Leta 1904 je zagledala luč tudi ugledna revija Mondo Sotterraneo.

S prvo svetovno vojno je bilo konec tega prvega obdobja deželnega jamarstva. Po koncu vojne zaradi velike pridobitve Kraškega območja z razširitvijo meje in zaradi združitve dveh jamarskih šol (furlanske in tržaške) v eno deželno, so se v deželi tvorili optimalni pogoji za delovanje jamarskih društev, ki je s časom privedlo v razmah jamarstva in raziskovanja pri nas do samega svetovnega vrha. Tako so dosegli v 20. letih dno jame Bus de la Lum na Cansigliu (-225m) in rekordno globino -425m v breznu Bertarelli v Istri.

Še bolj pa bi se jamarstvo lahko razvilo, če ne bi po koncu prve vojne C.S.I.F. ostal brez vsakršne opreme, ki se je skupaj z bogato knjižnico porazgubila. Ostali so tudi brez glavnih članov: v prvi svetovni vojni so izgubili življenje Umberto Micoli, Giuseppe Feruglio in Giovan Battista De Gasperi, ki se ga spominjamo predvsem po objavi Grotte e voragini del Friuli l. 1916. Prav zaradi vseh teh ovir se furlansko jamarstvo ni moglo več povzpeti na tisto raven, ki ga je pred vojno postavljalo na sam vrh jamarskih društev v Kraljevini Italiji.

Za velik razmah jamarstva pa je "kriva" Italijanska uprava, ki je v slogu največjega nacionalizma razpustila obe filoavstrijski društvi in preskrbelo S.A.G. s sredstvi in materiali za delovanje. Tudi zato ker je hotel glavni štab Italijanske vojske sistematično raziskati vse jame in jih zbrati v Jamarskem katastru, tako da bi se jih v bodoče lahko posluževali v vojne namene. Rezultat tega delovanja je objava knjige 2000 Grotte katere avtorja sta bila Vittorio Bertarelli in Eugenio Boegan. Knjiga je izšla l. 1926 v založbi Touring Club Italiano iz Milana.

Med obema vojnama so se rodila številna jamarska društva, med njimi je vredno omembe društvo Associazione XXX Ottobre iz Trsta (1918). Leta 1924 je končala izhajati revija Mondo Sotterraneo, kar je predstavljalo veliko izgubo za furlansko jamarstvo. Vsekakor se prav v tistih letih jamarstvo v furlaniji začne baviti z novo avantura. V prvih mesecih leta 1925 Pietro Negro, doma iz Villanove pri Tarčentu, najde naravni vhod jame Grotta Nuova di Villanova. Tako skupaj z drugimi prebivalci te vasi ustanovi društvo Gruppo Esploratori e Lavoratori Grotte di Villanova, ki skrbi za turistično ovrednotenje jame, ki je danes ena izmed najdaljših jam v Furlaniji.

Konec druge svetovne vojne označuje po eni strani izguba skoraj celotnega ozemlja Krasa, po drugi strani pa se rojevajo nova jamarska društva. Leta 1949 se zopet ustanovi C.S.I.F. Skupaj z jamarji s Tarčente raziščejo jamo Vigant. Ti jamarji kasneje, leta 1972, ustanovijo Associazione Friulana Ricerche.

Danes delujejo na Videmskem poleg dveh že omenjenih društev še Associazione Naturalistica Friulana iz Tarčenta (1977), Circolo Speleo-sub Sandanielese "Tane dal Lof" (1985), Gruppo "Forum Julii Speleo" iz Čedada (1986), Jamarsko društvo Nadiških dolin / Gruppo Speleologico Valli del Natisone (1995) in Gruppo Speleologico "Michele Gortani" kod odsek C.A.I. iz Tolmeča (1995). Ta društva raziskujejo predvsem na planini Bernadia, na Karnijskih Predalpah, na Julijskih Alpah in na Kaninu.

V Pordenonski pokrajini delujejo naslednja društva: Gruppo Speleologico Pradis (1966), Gruppo Speleologico Sacile (1971), Unione Speleologica Pordenonese C.A.I. (1980), ki je nastala z združitvijo med Gruppo Speleologico Idrologico Pordenone (1967) in Commissione Speleologica Jama (1976). Ta društva raziskujejo predvsem v pokrajini (Val Cellina, Pradis, itd).

Na Goriškem je prvo ustanovljeno društvo Gruppo Speleologico Monfalconese dell'Associazione Nazionale del Fante (1948), ki nastane z edinim namenom, da bi pobirali trupla iz fojb v okolici Tržiča. Leta 1963 se nekaj članov od tega društva odcepi in ustanovi Gruppo Speleologico Monfalconese "Giovanni Spangar". Na goriškem delujejo še: Gruppo Speleologico "Luigi Vittorio Bertarelli" kot jamarski odsek C.A.I. iz Gorice (1961), Jamarski klub Kraški krti iz Doberdoba (1972), Centro Ricerche Carsiche "Carlo Seppenhofer" iz Gorice (1978), Societa' di Studi Carsici "Antonio Federico Lindner" iz Foljana (1986) in Gruppo Speleologico Carsico di San Martino del Carso (1988). Od leta 1986 se večji del goriških društev združuje v Zvezi posoških jamarjev.

V Trstu pa je bil v povojnem času pravi razcvet jamarskih društev. Med te štejejo (poleg že navedenih Societa' Alpina delle Giulie l. 1883 in Associazione XXX Ottobre l. 1918): Club Alpinistico Triestino (1945), Gruppo Triestino Speleologi (1946), Jamarski odsek Slovenskega planinskega društva Trst (1952), Gruppo Grotte "Carlo Debeljak" (1954), Gruppo Speleologico "San Giusto" (1954), Raggruppamento Escursionisti Speleologi Triestini (1964), Societa' Adriatica di Speleologia (1980) in kot zadnji Jamarski odsek ŠD Grmada iz Mavhinj (1989). Tržaška jamarska društva so veliko pripomogla k spoznavanju kraških pojavov. Ne samo Krasa kot zaledje Trsta ampak tudi na deželni ravni. Tako so in še raziskujejo po kraških področjih v celotni deželi: od Kanina (predvsem leto 1963) do Karnijskih in Julijskih Predalp in Karnijskih Alp (predvsem v 80ih letih). Leta 1985 je ustanovljena Zveza tržaških jamarjev (Federazione Speleologica Triestina) z namenom da ščiti obstoj jamarjev in jamarstva ter kraške pokrajine. Leta 1997 pa se velika večina jamarskih društev iz dežele združi v Jamarsko zvezo Furlanije Julijske Krajine (Federazione Speleologica Regionale del Friuli Venezia Giulia).

Danes deluje v deželi približno trideset društev, ki so priznana od Deželne uprave. Preko 6000 jam pa je zbranih v Deželnem katastru jam Furlanije Julijske Krajine v Trstu. V naslednji tabeli so zbrani podatki globin in dolžin (v metrih) vseh do sedaj raziskanih jam v deželi (podatki do konca leta 1999):

Največji jami sta do sedaj Sistem Col delle Erbe, z globino 880m in dolžino 20km, in Sistem Foran del Muss, z globino 1000m in dolžino 15km. Oba sta na Kaninu in se jih še raziskuje. Jamarjev je preko tisoč in se bavijo, poleg z golim raziskovanja, tudi z upravljanjem raznih struktur in z organiziranjem raznih pobud za valorizacijo jamarstva v deželi. Nekateri so člani prostovoljnih društev (kot sta Civilna zaščita in Planiska in jamarska reševalna služba /Corpo Nazionale Soccorso Alpino e Speleologico), drugi upravljajo naravne in umetne jame, ki so na razpolago vsej skupnosti: za turizem (Briškovska jama, Jama Grotta Nuova di Villanova, Jame GrotteVerdi di Pradis, Jama Grotta San Giovanni d'Antro), za znanstveno raziskovanje (Jama Grotta sperimentale Costantino Doria, Center za zbiranje podatkov jame Labodnice, Meteorološka postaja v Briščikih) in za didaktiko (Speleovivarium, Kleine Berlin, Jama Arnaldo Germoni). Poleg tega jamarska društva upravljajo jamarski dom Seppenhofer v Tarčentu, jamarske bivake Modanutti-Savoia, Vianello-Davanzo-Picciola in Marussich na Kaninu in jamarski dom v Doberdobu. In na koncu izdajajo deželni jamarji tudi revijo Gazzetta dello speleologo, ki je uradni list Jamarske zveze FJK in je edini primer italijanske jamarske revije objavljene tudi na internetu.